Tesna zmaga kot politično breme
Na posvetovalnem referendumu za zmago načeloma zadostuje en sam glas več. A ta en glas, kot tudi včasih več deset tisoč njih, ne jamči brezbrižnega vladanja ali bianco menice za oblikovanje rešitev, ki temeljijo na odločitvah referendumske večine. Med aritmetiko referendumskega izida in politično močjo, ki iz njega izhaja, je namreč pomembna razlika. Zmaga na referendumu omogoča sprejemanje odločitev, ne zagotavlja pa njihove legitimnosti v očeh razdvojene družbe, še manj pa njihovo dolgoročno vzdržnost.
Čeprav so volivci odločali o štirih različnih vprašanjih, je skupni imenovalec (sicer še ne končnih) rezultatov predvsem dejstvo, da za posameznimi odločitvami ne stoji enotna, nedvoumna družbena volja. Pri nekaterih vprašanjih je bilo volilno telo razdeljeno skoraj na polovico. Takšen rezultat zmagovalni strani sicer daje pravico, da svojo odločitev zagovarja in jo skuša uresničiti, nikakor pa ne pomeni, da je s tem razprava o njeni vsebini končana.
Še posebej zato, ker so volilci na posvetovalnih referendumih odločali o splošnih usmeritvah, ne o konkretnih zakonskih rešitvah. Od načelnega soglasja z določeno idejo do podpore predpisu, ki jo bo uresničeval, vodi dolga in trnova pot, polna usklajevanj in kompromisov. Državljan lahko podpira strožja pravila, dokler ne izve, koga vse bodo prizadela - in si nato premisli. Lahko se strinja z omejitvijo določenih pravic, dokler ne spozna njenih praktičnih posledic. Prav tako se lahko že v izhodišču načeloma strinja z neko spremembo, ne da bi se strinjal z načinom, kako jo namerava oblast izpeljati.
V tem se torej skriva največja past posvetovalnih referendumov. Predlagatelji lahko z njimi pridobijo pomemben argument za svoje prihodnje odločitve, toda ta argument je šibkejši, kot se zdi na prvi pogled.
Če bo vladajoča koalicija tesno referendumsko večino na dveh posvetovalnih referendumih razumela kot brezpogojno pooblastilo, tvega, da bo nasprotovanje njenim ukrepom celo večje od nasprotovanja prvotni referendumski pobudi. Zakonodaja za razliko od referendumskih vprašanj ne more ostati zgolj na ravni všečnih načel. Zahteva namreč natančne opredelitve, jasno definirane izjeme, razumljive postopke, razumne sankcije in odgovore tudi na vsa tista vprašanja, ki jih je v referendumski kampanji priročno pustiti odprta.
Vladna stran je z zmago na dveh referendumih tako dobila nekaj, kar je na prvi pogled videti kot politični kapital, a v resnici predstavlja predvsem veliko odgovornost. Dokazati bo namreč morala, da zna iz tesne večine oblikovati rešitve, ki bodo sprejemljive tudi za vsaj del tistih, ki so glasovali proti. Morda je, upoštevajoč to, celo imela srečo, da se ji je zmaga na tretjem posvetovalnem referendumu v fotofinišu vendarle izmuznila. •
