Podzemlje ni občinska nepremičnina
Poscano, pobruhano, lepljivo in smrdljivo. Tako si nekateri zamišljajo samonikla prizorišča, v katerih klije podzemna "underground" kultura. Saj velikokrat tako tudi dejansko je, a vonj in izgled prizorišča nista vse, kar underground ponuja. Včasih je ravno v takem prostoru nastalo nekaj, česar občinska kulturna politika s svojimi strategijami, zavodi, komisijami in slovesnimi otvoritvami ni bila sposobna proizvesti niti v sanjah.
Novogoriška pobuda o muzejski zbirki underground kulture je dobrodošla. Končno tudi "uradna" kultura ugotavlja, da zgodovine mesta niso pisali samo tisti, ki so za to dobili žig, pogodbo in denar. Da je folk iz garaž in podhodov z neizmerno mero entuziazma, potrpljenja in improvizacije soustvarjal mestno identiteto, le da so infrastrukturo gradili izven javnih naročil. Žal drugod po Primorski ni tako.
Piranske žalosti sploh ne bi pogrevali. Najbolj underground epizoda v piranski občini je bila verjetno eskapada z zighajlanjem na rap koncertu v Luciji. V Postojni se ljudje še vedno na vse pretege trudijo, da bi Kontejnr in Mladinski center ostala prostora, kjer se lahko nekaj zgodi brez estetske komisije. V Izoli se underground praviloma pojavi poleti - z izjemami, kakopak -, v političnem besednjaku pa takrat, ko se približujejo volitve in se prirejajo razne za lase privlečene okrogle mize.
Poleg Nove Gorice ima Primorska še eno mestno občino. Za razliko od Nove Gorice je Koper svojo underground kulturo izpljunil. Najprej iz prostorov na Gregorčičevi, kasneje še iz INDE-ja, nazadnje še iz Libertasa. Vedno z nekim kobajagi razlogom in obljubo, da bo kultura dobila nekaj drugega. Ok, zdaj ima Koper Libertas, kjer se bo občinski zavod igral underground s Svetlano Makarovič in Masayah. Nič nimamo proti njima - nasprotno. Čast in slava! Sta pa približno toliko underground kot Dolly Parton, le da je ona dejansko pod zemljo. Underground ni stvar, ki jo lahko razpišeš, kuriraš in nato odpreš ob sedmih zvečer s priložnostnim nagovorom. Njegov smisel je ravno v tem, da nastaja zunaj tega. Ko pa ga mesto enkrat sprejme, je njegova prva dolžnost, da mu zagotovi prostor, ne pa da mu razloži, kako naj bo videti.
In zato je treba sedanji koprski oblasti in vsem, ki imajo monopol nad mestno kulturo, povedati tudi nekaj neprijetnega. Koprski underground ni samo Marko Brecelj. Ja, njegov muzej si zaslužimo, vendar če se hočete iti undergrounda, potrebujete precej več poznavanja zgodovine prostora, v katerem delate. In preden boste začeli iskati naslednji prostor, ki ga je mogoče urediti, preimenovati in spraviti pod občinsko streho, poglejte, kaj se dogaja v Bastionu. Tam underground še vedno dejansko obstaja. Prav zato se je mogoče bolj kot za njegovo prihodnost bati apetita, ki se bo prej ali slej pojavil tudi tam. Ko občinska garnitura v nekem prostoru vidi potencial, underground običajno dobi razlog za skrb.
Če že iščemo zgled, kako se stvari počnejo, ni treba daleč. MKNŽ v Ilirski Bistrici že desetletja kljubuje pritiskom, oblastem in vsemu, kar bi samoniklo kulturo rado naredilo nekoliko bolj urejeno, tišjo in predvsem bolj obvladljivo. Še vedno je eno najbolj kultnih samoniklih prizorišč v regiji in širše. Zdaj, ko je občina prevzela Sokolski dom, pa je tudi njegova prihodnost vprašljiva in bo odvisna od tega, kaj bodo prinesle lokalne volitve.
Undergrounda namreč ne ohraniš tako, da ga najprej izrineš iz prostorov, v katerih je nastal, potem pa čez leta ugotavljaš, kako pomemben je bil za mesto. Če se hočeš kititi z njegovo dediščino, moraš najprej pustiti živeti njegovo sedanjost.
