Kako izbruh neke krize reže spomine
Zavržna in šokantna Putinova agresija na Ukrajino, ki se žal še noče ustaviti in je pregnala od doma že dva milijona ljudi, predvsem ženske, otroke in starce, ter pokončala na stotine, če že ne tisoče življenj, porušila še in še zgradb, infrastrukture ter spomenikov, pušča za seboj še mnoge druge posledice. Mislim na mednarodne gospodarske, finančne in druge sankcije proti režimu, ki jo je sprožil, in na njegove povračilne ukrepe. Ena izmed teh posledic zadeva oskrbo Evrope z ruskim zemeljskim plinom. Nemčija je ustavila in kaže da tudi dokončno pokopala izgradnjo severnega plinovoda, pipe se zapirajo tudi drugod in soočeni bomo z dejstvom, da bo tega energenta iz ruskih nahajališč vse manj, če sploh, kar sili članice EU k iskanju alternativnih dobaviteljev. Najbližji so na Bližnjem Vzhodu, a dostave plina so možne le s specialnimi tankerji in s sprejemnimi terminali ali z neposrednimi plinovodi do uporabnikov. Razliko v ceni pustimo ob strani.
Ker je tako, je vladi poskočila ideja o izgradnji LNG terminala na slovenski obali. Ogrel se je zanjo še posebej minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, znova s tezo, da bomo s tovrstno oskrbo energetsko neodvisni, tako kot vselej ponavlja za drugo nuklearko v Krškem. Naj ga kdo poduči, da je neodvisnost možna le z lastnimi obnovljivimi viri! Če moramo uvažati plin in jedrsko gorivo, nismo neodvisni! No, potrebno ga je spomniti tudi na zgodovino idej o LNG terminalih na našem koncu.
Gre za opcijo, ki je bila na mizi že pred skoraj 30 leti (Debeli rtič), in kasneje znova v Tržaškem zalivu, z uplinjevalnikoma španskih družb Endese in Gas Natural, prvi sredi zaliva, drugi na kopnem v Žavljah. Onemu iz 1994, ki so nam ga ponujali Američani je že Občina Koper takoj rekla NE, kar je lahko, ker na svojem ozemlju (takrat ni še bilo Občine Ankaran), pri naslednjih dveh na italijanski strani zaliva pa je bila razprava o primernosti in sprejemljivosti veliko daljša, kar nekaj let preden bi ju javnost in oblasti zavrnile. Prvotno jima je nasprotoval že državni zbor, ker sta oba z varnostnim in okoljskim vplivom posegala na slovensko ozemlje in ker je strokovna študija, ki jo je naročila vlada, argumentirano podvomila v njuno primernost na predvidenih lokacijah. Medtem pa sta ju tržaške oblasti podpirale. Tamkajšnji javnosti je bilo bolj ali manj vseeno. Edini nasprotniki, okoljevarstveniki, z Alpe Adria Green na čelu. A zbrala se je tudi strokovna javnost, skupina približno 25 profesorjev, znanstvenikov, inženirjev, tehnologov, ekologov, energetikov, proučevalcev morja, z vseh univerz in strokovnih institucij ki jih premore dežela, vzela v roke načrta terminalov, študijo slovenske stroke in že po parih mesecih prišla do podobnih ocen, kot jih je bil pridobil slovenski parlament. Poimenovali so se “Tehnično omizje o uplinjevalnikih”, predstavili svoje zaključke italijanskemu prostoru, izzivali na soočanje mnenj, tudi investitorje, ki pa so se poskrili, in uspeli tako nagovoriti tudi tržaške in deželne oblasti, da terminala zemeljskega plina v tržaški zaliv nista sodila. Glavni in neizpodbitni argumenti:
1. V plitkih vodah, kakršne so v tržaškem zalivu, bi tako izgradnja kot obratovanje bodisi terminala na kopnem, bodisi onega na morju, z vplutjem velikih tankerjev utekočinjenega plina povzročala dvigovanje z živim srebrom nakopičenega mulja z morskega dna in srebro bi končalo v ribjem staležu. Gre za živo srebro iz izpiranja rudniških odpadkov iz zaprtega rudnika Idrija ki preko Idrijce in Soče steče v zaliv. Govorimo, po nekaterih ocenah, o več kot 40 tisoč tonah v sedimentih na dnu morja.
2. Žive organizme, ne samo ribe, bi sčasoma uničila tudi za nekaj stopinj nižja temperatura vode, ki bi nastala v procesu pretvarjanja plina iz tekočega agregatnega stanja (minus 162 stopinj) v plinastega, ter uporaba velikih količin klorovih preparatov pri sprotnem čiščenju črpalnih in izpustnih cevi ter celotnega sistema ogrevanja plina.
3. Ob potencialni nevarnosti nesreč katerekoli vrste in morebitnih sabotaž oziroma terorističnih dejanj, je okoli tovrstnih terminalov in dostavnih tankerjev predpisan varnostni obroč primera parih km, pod varstvom vojaških ladji, kamor nihče drug v času uplinjevanja ne sme pluti, kar bi oviralo poti vplutja in izplutja ostalih ladij, ki prihajajo v Trst in Koper, ter močno skrčilo akvatorji za ribarjenje.
4. Tudi najvišji varnostni protokoli ne izključujejo tveganja katastrofe, ki bi se zaradi napake ali namernega dejanja pripetila in ki bi imela najhujše posledice pri terminalu v Žavljah zavoljo bližine naselij in domino efekta do že obstoječih energetskih in drugih vnetljivih objektov.
5. Tako Trst kot slovenska obala stavita precej ne le na pomorsko gospodarstvo, temveč tudi na turizem. Uplinjevalnika bi to panogo postopoma zatrla.
6. In če bi že življenjsko potrebovali dostavo zemeljskega plina do severnega Jadrana, oziroma ne bi zadostovala že obstoječa terminala v Porto Viru, pri Rovigu, in Omišlju, na otoku Vis, obstajajo za take dostave nove tehnologije v obliki malih črpalnih sistemov sredi odprtega morja.
Vse to bi morala Janez Janša in Jernej Vrtovec prebrati, preden bi na to temo karkoli spregovorila.
AURELIO JURI , sodelavec Tehničnega omizja o uplinjevalnikih