Grenke dobrote iz velikonočne košare
Velika noč je praznik vstajenja, simbol preporoda, odrešitve. V teoriji. V praksi pa v letu 2025 velikonočni zajec caplja čez planet, ki ga prekrivajo temne sence političnih in trgovinskih napetosti ter vojaških konfliktov.
Medtem ko se v Sloveniji že pripravljamo na pogrinjanje miz za velikonočni zajtrk, je število mrtvih v Gazi preseglo 50.000. Med žrtvami je največ žensk in nedolžnih otrok. Več sto tisoč Palestincev je razseljenih. Agresorski Izrael že več tednov blokira dostop do humanitarne pomoči. Izraelska vojska pa je kljub premirju še okrepila ofenzivo v Gazi. Mednarodna skupnost medtem molči ali zgolj nemo opazuje. Varnostni svet OZN je paraliziran, evropske prestolnice pa se zapletajo v diplomatske formulacije, ki ne izrekajo ne obsodbe ne podpore izraelskemu režimu.
Humanitarne organizacije opozarjajo, da pred našimi očmi poteka ena največjih humanitarnih katastrof tega stoletja. Tudi konflikt v Ukrajini ne pojenja. Kljub prizadevanjem ameriške administracije, da bi dosegla premirje s Kremljem, rakete še vedno dežujejo po ukrajinskem (v manjši meri tudi ruskem) ozemlju. V nedeljo je ruski napad na ukrajinsko mesto Sumi terjal več kot 30 smrtnih žrtev.
Velika noč oznanja vstajenje. A kaj naj bi vstalo v tem svetem letu 2025? Upanje? Ali le še ena runda trpljenja?
Svetovni mir stoji na majavih temeljih. Ne ogrožajo ga zgolj tleči konflikti. Carinska loterija ameriškega predsednika Donalda Trumpa bi se lahko izkazala za še nevarnejšo. Napoveduje gospodarsko krizo in draginjo. Že samo dejstvo, da se je trgovinski spopad med velesilama ZDA in Kitajsko zaostril do te mere, je zaskrbljujoče samo po sebi. Ne gre pozabiti, da so bile povod za vojno na Tihem oceanu med letoma 1941 in 1945 prav trgovinske sankcije, ki so jih takratne ZDA uvedle proti japonskemu imperiju.
Ameriški predsednik se je odločil, da bo svet ukrojil po svoji meri. Njegova protekcionistična in izolacionistična politika ni zgolj obrat od globalizacije - je poskus vrnitve v čas pred drugo svetovno vojno.
Svetovni mir stoji na majavih tleh. Ne grozijo pa mu zgolj tleči konflikti. Carinska loterija ameriškega predsednika Donalda Trumpa bi se lahko izkazala še za najbolj nevarno.
Svet, kakršnega smo poznali, se je v pičlih treh mesecih njegovega mandata spremenil do neprepoznavnosti. Transatlantska zavezništva, vključno z Natom, visijo na nitki. Porajajo se dvomi o koristih proste trgovine, pod vprašaj se postavlja vloga Svetovne trgovinske organizacije. Svet se znova razporeja - ne več po vrednotah, temveč po interesnih sferah velikih sil: Združenih držav, Kitajske in Rusije. Za manjše države to ni dobra novica. V zraku so napetosti, ki bi lahko hitro prerasle v stotine mikrokonfliktov. Geopolitika se spreminja s hitrostjo, ki ji politika komaj sledi. Svet ni več bipolaren, niti več zgolj večpolaren. Postaja razdrobljen, večsmeren, nepredvidljiv. In v takem svetu pravila pogosto določajo tisti, ki jih znajo najbolje kršiti.
Nič dobrega ne napoveduje niti oboroževanje stare celine. Drži, s tem se bo Evropa morda otresla statusa “vazala” ZDA, kot je pikro navrgel ameriški podpredsednik J. D. Vance v intervjuju za britanski portal UnHerd. Po drugi strani pa evropska orožarska tekma spominja na neko drugo, temno obdobje zgodovine. Na čas pred atentatom na nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu, ki je povod za prvo svetovno vojno. Obenem pod vprašaj postavlja tudi evropske podnebne zaveze.
Lahko smo hvaležni, da nismo v kakšnem prašnem, na pol porušenem poslopju, recimo v Gazi, brez osnovnih dobrin, medtem ko v napeti tišini in stisnjenimi zobmi čakamo na naslednje raketiranje.
Pričakovati bi bilo, da bo v teh - če karikiramo - apokaliptičnih časih pozornost krščanske zahodne javnosti vsaj med velikonočnimi prazniki usmerjena k Cerkvi. A tudi Vatikan ni več to, kar je bil. Čeprav je Cerkev letošnje leto razglasila za sveto leto, razmere niso tako “svete”, kot bi si želeli: papež Frančišek okreva po bolezni, na velikonočni maši ne bo maševal. Ne nazadnje pa besedam, ki jih vrhovni poglavar Rimskokatoliške cerkve izreka med liturgijo na Trgu svetega Petra, že dolgo nihče od tistih, ki bi jih še kako morali zares slišati, niti ne prisluhne. Argentinski papež kljub svoji karizmi ni uspel zaustaviti počasnega zatona verske ustanove - vsaj ne na Zahodu -, ki so ji pedofilske afere in finančne malverzacije močno načele ugled.
V teh dneh bi marsikdo morda pričakoval nekakšno svetlo točko - kanček upanja, morebiti celo v slogu biblijskega nauka, ustreznega velikonočnemu času. A ta svetla točka tokrat umanjka. Lahko smo hvaležni, če bomo - kdor ima to srečo - v miru razgrnili prt na velikonočno mizo, polno dobrot, in praznovali v krogu svojih bližnjih. Lahko smo hvaležni, da nismo v kakšnem prašnem, na pol porušenem poslopju, recimo v Gazi, brez osnovnih dobrin, medtem ko v napeti tišini in stisnjenimi zobmi čakamo na naslednje raketiranje. Velika noč oznanja vstajenje. A kaj naj bi vstalo v tem svetem letu 2025? Upanje? Ali le še ena runda trpljenja?