Nekdaj mogočno središče slovenske skupnosti je v Buenos Airesu vse manj slovensko

Slovenci, posebej Primorci se nismo izneverili tradiciji obeleževanja obletnic, povezanih z življenjem in delom pesnika Simona Gregorčiča, Goriškega slavčka. Letos je minilo 180 let od njegovega rojstva (15. oktobra 1844 na Vrsnem pod Krnom). Spomnili so se ga tudi rojaki v daljni Argentini, v slovenskem kulturnem domu Triglav, ki so praznovali 50. obletnico ustanovitve svojega društva. A Primorcem, daleč od doma, kot da pojemajo moči.

Dobri znanec Rok Fink iz Buenos Airesa sporoča, “da Triglav še stoji in tudi Gregorčičev kip v njegovi avli. Slovenstva v njem pa ostaja bolj malo, redki so Slovenci, ki prihajajo.” Rad nam pove kaj več o ozadju dogajanja v Argentini, nam sporoča novice iz življenja in dela tamkajšnjih Slovencev, njim pa poroča o dogajanju v matični domovini, ki jo pogosto obiskuje.

Muzikalična družina

“Pomagati skušamo tistim redkim, ki se trudijo oživiti slovenstvo v Triglavu,” pravi Rok. In tako so konec avgusta združili moči pri praznovanju 50. obletnice združitve slovenskih društev v Triglav. Tudi sam je nastopil na prireditvi in sicer kot pevec v vokalnem kvartetu. O dogodku je poročal Izseljenski matici v Ljubljani in opozoril na zelo zaskrbljujoče stanje v Triglavu, ki mu grozi izguba identitete.

Primorski emigranti tako imenovanega prvega vala so bili v glavnem preprosti ljudje, ki so od doma v povsem neznano deželo prišli praznih rok. Toda pridnih rok in v glavnem so uspevali.

Rok Fink prihaja iz družine, ki se je v Argentino priselila po drugi svetovni vojni, ko so se v domovini dogajala povojna obračunavanja. Je sorodnik opernih pevcev, sestre in brata Marka in Bernarde in tudi sam se s kulturo aktivno ukvarja. Vseskozi skrbno spremlja tudi preteklost prvih slovenskih priseljencev in usode njihovih potomcev do današnjih dni.

Simon Gregorčič s “pulijem”

Doprsni kip Simona Gregorčiča v Triglavu je delo akademskega kiparja Moma Vukovića. Leta 1964 je prišel iz rodne Črne gore k vojakom v Tolmin. Nekemu častniku v vojašnici, ki je nosila pesnikovo ime, je prišlo na misel, da bi kipar, če je že tu, Gregorčiča upodobil. Vuković je skrbno prebiral Poezije, občudoval Sočo in njeno dolino. Z osnutkom so bili odgovorni kar zadovoljni, le duhovniški ovratnik jih je motil. Kipar jim je dopovedoval, da je bolehni pesnik vedno nosil majico z visokim ovratnikom, pravzaprav puli. Tisti ovratnik je malce znižal, da je bil manj zaznaven, in prepričal jih je. Vuković (1935 - 2011) je po opravljeni vojaščini ostal v Tolminu.

Po grobih ocenah živi v Argentini približno 30.000 Slovencev oziroma Argentincev slovenskih korenin. "Predvojni" so bili večinoma Primorci, ki so bežali izpod jarma fašizma in pred revščino v takratno Jugoslavijo, mnogi pa čez ocean, največ v Argentino. V Buenos Airesu se niso hoteli izgubiti, družili so se, začeli ustanavljati društva, ki so se tudi povezovala. Za svoje dejavnosti (največ je bilo pevskih zborov in igralskih skupin) so najemali dvorane, izdajali so svoja glasila, se zbirali pri slovenskih mašah in podobno.

Gregorčičeve Poezije in podoba Svetogorske

Dve stvari je primorski človek ponesel od doma v svet, če sta le bili pri hiši, so nam pripovedovali starejši rojaki med našim obiskom pred 30 leti. To sta bili knjižica Gregorčičevih Poezij in podoba Svetogorske Matere Božje. Podoba visi tudi v cerkvi sv. Rafaela v Buenos Airesu, kamor so množično zahajali Slovenci. S pesnikom pa je povezan dogodek, ki ima v kronikah slovenskih društev prav posebno mesto. 15. oktobra 1944 je bilo v veliki dvorani vse pripravljeno za praznovanje 100. obletnice Gregorčičevega rojstva. Toda razmere v državi so bile leto dni po vojaškem puču negotove, vladale so izredne razmere, Peron je prevzemal oblast. Dvorana je bila nabito polna, prišli so vsi, ne glede na morebitne razlike med ljudmi, sodelovala so vsa slovenska društva in organizacije. Policijski uradnik je bil neomajen, uporabe slovenskega jezika ni dovolil. Nazadnje so se izpogajali za kompromis, na odru so peli in igrali po slovensko, predsednik prireditvenega odbora Franc Kurinčič pa pripravljenega govora v slovenščini ni prebral. Bilo je veličastno, so nam pripovedovali, na koncu je 150 pevk in pevcev družno odpelo Nazaj v planinski raj.

Čeprav je bilo iz takratne Jugoslavije v Argentini daleč največ Slovencev, mesta veleposlanika tam nikoli ni zasedel slovenski diplomat.

Primorski emigranti tako imenovanega prvega vala so bili v glavnem preprosti ljudje, ki so od doma v povsem neznano deželo prišli praznih rok. Toda pridnih rok in v glavnem so uspevali. Kaj prida informacij od doma ni bilo. Toda zlo fašizma so poznali ali tudi doživeli. Ko se je začela vojna, so v Buenos Airesu ustanovili Primorski odbor v podporo domovini. Njegov predsednik Andrej Škrbec je pobude odbora oznanjal tudi širši javnosti. Idej odbora niso ovirale ideološke in druge razlike njegovih članov. Takoj po vojni je v nekaj mesecih zbral približno 10.000 podpisov Slovencev v podporo priključitvi Primorske k matični domovini in jih poslal na pogajanja v Pariz. Toda potem se med Slovence v Argentini vplete takratna jugoslovanska komunistična politika, ki je slovenske organizacije (razen prekmurskega Bernala) pahnila v Slovansko zvezo (Union Eslava). To seveda ni bilo po okusu argentinske politike s Juanom Domingom Peronom na čelu in leta 1949 je bila organizacija prepovedana in ukinjena. Dogodek je povzročil hud udarec slovenski predvojni emigraciji. Ko so se stvari v državi umirile, je dejavnost Slovencev začela oživljati, Primorci so ustanovili društva Zarja, Naš dom in Ljudski oder, predvojni prišleki iz Prekmurja pa so obdržali Bernal. Primorci so se leta 1974 združili v Triglav, medtem ko so Prekmurci so delovali samostojno.

Zgradili so mogočni Triglav

V Triglavu so bili ambiciozni ljudje, ki so s svojimi prispevki in z delom ter ob izdatni pomoči tedanje Jugoslavije in posebej Slovenije zgradili nekaj res velikega. Leta 1981 so odprli hišo Triglav z dvema športnima dvoranama, s pokritim bazenom, kegljiščem, baliniščem, knjižnico, gostilno, klubskimi prostori, pisarnami ... Kompleks s 4300 kvadratnimi metri pokritih površin zaokroža velik vrt z otroškim igriščem in s parkom. Že od začetka so Triglav obiskovali Argentinci vseh korenin.

Ni pa bilo niti blizu tistih Slovencev, ki so v Argentino prišli v drugem valu, po vojni. Razlogi so seveda znani, bili so skoraj izključno politični prebežniki, ki so se iz domovine umaknili pred zmagovito stranjo. Prisotnost matične domovine v Triglavu je bila očitna (zastopala jo je Izseljenska matica) in seveda tudi FLRJ (kasneje SFRJ) z režimom, političnim prebežnikom tako sovražnim. Slednji so živeli v svojih krogih, hitro napredovali, dobro živeli, se zelo organizirano družili in ohranjali slovenstvo. Pravzaprav v veliki meri zanje to velja še danes. V Triglav je kdo od njih lahko zašel le (dobesedno) pomotoma.

Moteča jugoslovanskost

Največji kamen spotike je bila jugoslovanskost društva, ki pa je motila tudi mnoge znotraj njega. Začelo se je že ob ustanovitvi, ko so ga morali na pritisk ljudi iz jugoslovanskega veleposlaništva uradno poimenovati Slovensko - jugoslovansko vzajemno društvo. Da so lahko poleg jugoslovanske izobesili tudi slovensko zastavo, so odločili z glasovanjem. Čeprav je bilo iz takratne Jugoslavije v Argentini daleč največ Slovencev, mesta veleposlanika tam nikoli ni zasedel slovenski diplomat. Še leta 1991, tik pred osamosvojitvijo Slovenije, sta se za vodstvene položaje v društvu udarili projugoslovanska in proslovenska stran. Poseči so morale celo argentinske oblasti, ki so ugotovile, da so bile volitve ponarajene v prid pristašev jugoslovanstva. Tako je Triglav postal samo slovenski. Da, bilo je veliko očitkov, da so se Primorci vdali pokroviteljstvu nekdanjega jugoslovanskega režima. A mnogi se tega niso zavedali ali jim niti ni bilo pomembno. Kakor koli, “tisto je bila vendarle naša matična domovina, kakršnokoli oblast že je imela. Bila bi naša domovina, tudi če bi imela monarhijo,” je tiste okoliščine lepo opisal tajnik društva Triglav Karlo Pernarčič.

Pesnik jih je združil

Leto 1994 je bilo leto okroglih jubilejev - 50. obletnice Triglava in 150. obletnice rojstva pesnika Gregorčiča. Dan praznovanja je bila sobota, datum 15. oktober (kot leta 1944), Gregorčičev rojstni dan. Vpletenim v organizacijo je uspelo nekaj do takrat nemogočega. Prostori Triglava so pokali po šivih, tudi po zaslugi povojnih slovenskih emigrantov, tako imenovanih “političnih”. Verjetno je vsakdo od njih prvič prestopil prag Triglava. Še več, v program so prispevali nastop svojega izvrstnega mladinskega pevskega zbora. Tudi Triglav je še imel svoj zbor (vodil ga je dirigent in skladatelj Ciril Kren), pa celo še otroški zborček (s pesmico Na planincah so otroci ganili marsikoga v dvorani). Slavnostni koncert pa je odpel Moški pevski zbor Srečko Kosovel z dirigentom Klavdijem Koloinijem. Združeni so na koncu zapeli in potem še ponovili, seveda, Gregorčičevo Nazaj v planinski raj.

Vsega je bil "kriv" Gregorčič? Simon Gregorčič je grel srca predvsem Primorcem. Njegovi stihi so jim doma budili upanje v boljše čase, onim daleč od doma pa še ohranjali vez z domovino. Tistega večera v Buenos Airesu pa kot da so jim prisluhnili vsi Slovenci. Dr. Breda Pogorelec, veliko ime slovenskega jezikoslovja, je tisto razpoloženje zaznala takole: “Spoznati in razumeti moramo vso različnost bivanja, vodi naj nas Gregorčičeva misel, ki je simbol za prihodnost.”

Bil je to velik dogodek. Iz domovine je pripotovala močna državna delegacija s kulturnim ministrom Sergijem Pelhanom na čelu. Vse se je začelo z odkritjem doprsnega kipa Simona Gregorčiča v preddverju Triglava (blagoslovil ga je vipavski župnik Joško Kragelj), po prireditvi v dvorani pa nadaljevalo s sproščenim druženjem dolgo v noč. Velika večina je dan kasneje prišla na bogoslužje v Primorcem “domačo” cerkev sv. Rafaela, pri katerem so somaševali trije slovenski duhovniki, kosovelovci pa so peli mašo Vinka Vodopivca.

Leta delajo svoje

V tistem času si se še vedno po slovensko pogovarjal z Živci, Štekarji, Fornazariči, Brezavščki, Leskovci ... da, tudi s Koroni ... iz Vipavske doline, Brd, Brkinov, s Krasa, Tržaškega ... Gospodinje so nam za dobrodošlico pripravile nekam znano večerjo: goveja župca, pečenka, tenstan krompir, radič s fižolom, štruklji ...

Ampak že tedanji predsednik Triglava Ladislav Štekar s Tržaškega je, negotov v dovolj dobro znanje slovenščine, svoj govor izpeljal v kastiljščini. Toda bil je borec za slovenskost Triglava, zanj se je celo razšel s svojim drugače mislečim bratom. Štiri leta kasneje smo rojake obiskali v družbi s pevci Goriškega okteta Vrtnica in v našem časniku zapisali: “Država v krizi, naši se držijo”. V glavnem so se Slovenci tudi na tujem vedno nekako znašli, a Argentina je doživljala težke gospodarske in socialne preizkušnje. Tedanji predsednik Triglava Ivan Pavlin (doma z Ravnice) je potožil, da gre društvu slabo, dolgovi so grozili, da bo treba vsaj del kompleksa prodati. V društvu je bilo približno 600 tako imenovanih aktivnih članov in nekaj več kot 500 podpornikov.

Kot rečeno, Triglav še stoji, nam iz Buenos Airesa sporoča prijatelj Rok Fink. Stavba je v lasti AME Triglav in je dokaj dobro vzdrževana, ima pa nekaj dolgov. Za zdaj ni naprodaj, o morebitni prodaji lahko odloča občni zbor članov. Kegljišča in sejne dvorane ni več, njune prostore so preuredili za nove športne dejavnosti. Po zadnji skupščini, ko je morala odstopiti takratna predsednica Alicia Micozzi, Triglav postaja običajni športni klub, meni Fink. Slovenci, kolikor jih tja še prihaja, imajo na voljo le prostor, ki je sicer jedilnica.

Letos poleti je rojake v Argentini obiskala državna sekretarka v Uradu za Slovence po svetu Vesna Humar. Obiskala je tudi Triglav. “Triglav je simbol tega, kako zasidrana, pa tudi raznovrstna je naša skupnost v Buenos Airesu. Res veliko in za vzdrževanje zahtevno stavbo je za skupnost, ki jo sestavljajo potomci tretje, celo četrte generacije izjemno težko ohranjati v dobri kondiciji. Ampak jim z veliko truda uspeva. Slovenija se težav, pa tudi potenciala Triglava zaveda.”

“Če ne bi bilo pesmi našega pevskega kvarteta, slovenske besede na tistem praznovanju 70. obletnice Triglava skoraj ne bi slišali,” je potožil Rok. Z velikim upanjem v oživljanje slovenstva je v Triglavu pripravljal predstavitev knjigo Emila Okretiča Moje življenske poti, Kraševca, slovenskega priseljenca v Argentino, ki jesen življenja preživlja v Španiji. Pred kratkim nam je nadvse zadovoljen sporočil, da je dogodek pritegnil veliko pozornost rojakov v Argentini.

Tudi Milostna podoba Kraljice Svetogorske je še tam, na steni v cerkvi sv. Rafaela. Prvo kopijo slike Palme ml. so iz Slovenije v Buenos Aires prinesli leta 1976. Leta 1998 so jo neznanci ukradli, a jo je še istega leta nasledila nova kopija iz Slovenije. V cerkvi vodi mašo slovenski duhovnik v slovenskem jeziku nekajkrat na leto.

---