Smrt populizmu, svoboda razumu

Svoboda. To je čarobna beseda, s katero “okravateni” in “upicajzljeni” možje z vseh mogočih ekranov na svojo stran vabijo z goro informacij bombardirane volilce, ki si želijo živeti v brezskrbnem svetu. Zdaj, ko smo vstopili v predvolilno leto, svet ni niti približno brezskrben, pa taisti volilci v negotovo prihodnost zrejo skozi prizmo populizma.

Leto 2025 je tu in z njim smo stopili v zadnjo tretjino najbolj primorske vlade doslej. Slovenija se je znašla v nekakšnem političnem vakuumu, kjer se poskus rešitve zdi kot še globlji padec v brezno. V resnici ni potrebno biti politični analitik, da opaziš, kako so eksperimenti, kot je Golobov, zgolj obliži na večno krvaveči rani slovenskega političnega sistema. Vsaj za zdaj deluje - Janeza Janšo drži zunaj vladne palače. Kaj pa potem?

Vlada, ki je kot osmošolček, ki je domačo nalogo prepisal od pridne sošolke iz prve klopi, v očeh številnih volilcev ne more ponuditi ničesar konkretnega. Zato predvsem levosredinski volilci postajajo apatični.

Če bi kapitalizem zares deloval, nam v vseh teh stoletjih njegove prevlade ne bi uspelo uničiti vsega, kar so gradili naši predniki. Obdržal se je zato, ker se bojimo radikalnih politik, ki bi zapovedovale prevzemanje odgovornosti za posledice.

Mantra, da smo Slovenke in Slovenci ujeti v nekakšni politični zanki, je že dodobra ustaljena. Kljub čedalje bolj zaskrbljujočim trendom zaupanje v Goloba kopni, a tudi opozicija ne ponuja ničesar, kar bi lahko volilca pahnilo čez prag zadržanosti. Vse, kar ostane, so novi obrazi, ki na hitro zrastejo, vendar slej ko prej izgubijo tla pod nogami. Kot bi gledali izumetničeni hollywoodski film, ki je do zaključne scene popolnoma predvidljiv. Vse do zadnjega kadra je popolnoma jasno: brez realnih rešitev se bo vse spremenilo v všečno populistično predstavo, ki ponuja sladke besede, vendar ne reši ničesar.

In prav tu nastopi vprašanje, ki si ga postavljajo številni: kaj lahko ponudita Logar ali Prebilič. Oba sta samosvoja in šarmantna. Kljub temu pa sta obtičala v nekem okorelem okvirju. Logar je kontaminiran z Janšo, Prebilič pa z neizkušenostjo v državni politiki. Skupna pa jima je nekakšna “obsedenost” s politično sredino.

Ko govorimo o sredini, to pomeni nekje na tistem prehodnem območju, kjer je kompromis še mogoč. Na tej točki se po navadi pojavi Matej Tonin, ki javnosti postreže s svojimi sanjami o veliki koaliciji. V letu 2025, pa tudi 2026, ta zagotovo ni mogoča. Apetiti po oblasti so, tako pri Robertu Golobu kot pri Janezu Janši, preprosto preveliki, da bi lahko pri sestavi koalicije prišlo do kakršnegakoli kompromisa.

Drugače pa lahko trdimo za stranko SD, ki svoje notranje paktiranje z največjo opozicijsko stranko že s težavo skriva. Tudi Toninu s težavo verjamemo, da v primeru zmage SDS z Janezom Janšo ne bi gradil koalicije. Zdi se, da so njegova natolcevanja o veliki koaliciji zgolj vnaprejšnje opravičilo tistim, ki so mu verjeli, da se z Janšo nikdar več ne bi usedel za pogajalsko mizo. Gotovo pa je, da koalicije z SDS ne bi gradili v Levici.

Zgodba Levice s kulturno ministrico Asto Vrečko na čelu je zanimiva v tem, da je notranjim trenjem navkljub uspela v zadnjem času pridobiti na neki navidezni simpatičnosti. Del zaslug na tem mestu lahko pripišemo tudi ekscesom članice SDS Zale Klopčič, ki se je s pomočjo prefinjenega populizma, osnovanega na popolnih bedarijah, in za lase privlečene peticije po robu postavila novemu medijskemu zakonu. Ta je sicer svetlobna leta daleč od idealnega, posebej zato, ker določenih medijev, ki niso ne državni ne zasebni, sploh ne obravnava. Je kdo pomislil na Neodvisni obalni radio? Radio Študent? Radio Marš? Obstaja tudi bojazen, da bo politiki še bolj odprl vrata v medijski svet. Toda zakon se po robu postavlja lažnim novicam, sovražnemu govoru, predvsem pa je očitna nadgradnja obstoječe zakonodaje. SDS je torej, kljub skrbno izpeljanem populističnem protinapadu, pripomogla k legitimizaciji Levice.

Populizem je res postal že zelo širok fenomen, saj je iz stopnje nekakšnega zanemarjenega eksperimenta prerasel v gonilno silo, ki kroji politične tokove v vse večjem delu sveta. Mimogrede, v ponedeljek bo kot predsednik ZDA prisegel Donald Duck ... Trump, pardon.

A pustimo zdaj Trumpa. Slovenski politični parket je že dolgo zaznamovan s politiki, ki brezglavo ponujajo neke ideološke rešitve, ki imajo minimalne povezave z realnostjo. Poleg Janše in predsednika vlade - slednji je v zadnjem letu okrepil svoja populistična nagnjenja - je med prvaki slovenskega populizma tudi Zoran Stevanović, ki mu je med epidemijo uspelo nemogoče - mobilizirati apolitične. Prvovrstni populistični manipulator, ki je danes sicer proticepilsko retoriko pospravil v predal in zdaj svoje popolno nepoznavanje kulturne terminologije manifestira v lajanju o “nevidnem delu”, volilcem ponuja preproste rešitve za kompleksne težave. Imate nizke plače? Okrivite državne davke. Nimate službe? Krivite migrante. Enakih prijemov se sicer poslužuje tudi Janez Janša, a on je biser v primerjavi s Stevanovićem. Janša se vsaj ne pretvarja, da je del politične sredine. Stevanović si ne upa priznati, da je avtoritaren, ksenofoben skrajni desničar. Takih se je potrebno bati.

Realnost je, kakopak, bistveno bolj kompleksna, kot jo predstavljajo populistični politiki. Vse se začne in konča pri tem, kaj in koliko je volilnemu telesu všeč.

Zadnja velika trditev, ki jo zasledimo pri sodobnih populističnih razpravah, je, da je kapitalizem edini sistem, ki zares deluje. Če bi zares deloval, nam v vseh teh stoletjih njegove prevlade ne bi uspelo uničiti vsega, kar so gradili naši predniki. Obdržal se je zato, ker se bojimo radikalnih politik, ki bi zapovedovale prevzemanje odgovornosti za posledice.

---