Fed Horses: “Bolečina je nekaj najlepšega, kar človek premore”

Ko je leta 2019 na EMI prvič zazvenela skladba Ti ne poznaš konjev, je marsikateri gledalec zastrigel z ušesi, češ, kaj se pa ti grejo. Malokdo se je takrat zavedal, da gre za besedilo z izjemno globoko sporočilno vrednostjo, predvsem pa, da ga izvaja zasedba, ki bo v bodoče dodobra zaznamovala domačo glasbeno sceno. Fed Horses, band, ki ga vodita Urša in Jure Mihevc, oba iz Logatca – ne, nista v sodrodu -, je takrat prvič opozoril nase, kasneje pa so slovensko javnost omrežili še s skladbami kot so Argentina, Sinner, Zahodno dekle ter Jaz in nebo.

LJUBLJANA > Letos je zasedba izdala svoj drugi celovečerni album M.L.A.D., prav danes pa bodo izdelek v živo predstavili širši publiki, v razprodani dvorani ljubljanskega Kina Šiška. S pevko Uršo smo se pogovorili tudi mi. Ker gre za izjemno prijetno in sproščeno sogovornico smo se takoj dogovorili, da vikanje ne pride v poštev. Upamo, da katerega izmed starošolskih in nekoliko občutljivih bralcev to ne bo pretirano zmotilo. Saj veste, najlepše je na svetu, ko si mlad.

Mislim, da morava na začetku takoj razčistiti, enkrat za vselej. Kaj je pomenil tisti “Ti ne poznaš konjev”?

“Smeh) Šlo je za metaforo za kapitalizem. Želela sva izpostaviti vrednote, ki so v kapitalizmu premalo zastopane.. Predvsem

empatijo, ki je v kapitalizmu primanjkuje. Tudi sama z Juretom se zelo poistovetiva s simbolom konja, sploh s tem kontrastom, ki ga izžarevajo med ranljivostjo, plašnostjo in blazno močjo na drugi strani. Dejstvo pa je, da gre za tekst, ki je požel kritike na eni strani in veliko odobravanja na drugi strani. Po njem smo postali širše znani. Morda ravno zaradi tega, ker je besedilno tako abstrakten in bizaren. Zanimivo pa je, da obstaja tudi segment ljudi, ki jim besedila nikoli ni bilo potrebno razlagati.”

Ravno s tem komadom ste leta 2019 nastopili tudi na EMI. Morda obžaluješ nastop na takem festivalu? Bi se še enkrat tako odločila?

“Obžalujem ne. Sicer je kar nekaj časa trajalo, da smo se prijavili, saj sama nisem želela iti in se na ta način izpostavljati. Kasneje pa sem se ravno zaradi vsebine te skladbe odločila, da bomo nastopili. Včasih je pač potrebno stopiti iz svoje cone udobja, da ta vsebina doseže večje število ljudi. Če bi se še enkrat tako odločila … bi se, če bi imela za sabo res dobro strategijo in komad s tako vsebino, ki bi bila podobna Ti nepoznaš konjev - izrazito posebna in na nek način zbodljiva.”

Se ti zdi, da takih vsebin primanjkuje pri skladbah, ki jih Slovenija pošilja na Evrovizijo?

“Odvisno od izvajalca. Zelo všeč sta mi bila Zala in Gašper, ki sta na EMI nastopila isto leto kot midva. Všeč mi je bil njuni pojavni minimalizem in hkrati sporočilno bogastvo. Pri nekaterih je pa tako, da je motiv za nastopom bolj jasen, ali pa se mi samo tako zdi. Seveda tukaj govorim o promocijskem naboju. Ampak tudi to plat nekako razumem. Konec koncev se vsi izvajalci na teh festivalih predstavljamo. Kakšno vsebino predstavljajo in kaj želijo z njo narediti, je pa v njihovi domeni. Jaz sem pristašica tega, da če se lotiš takega nastopa, ga je smiselno izkoristitii za to, da daš nekaj dobrega svetu, da zagovarjaš neko stališče, da nisi samo v domenah poslovnega …”

Če ostaneva še malce pri EMI, … že drugo leto zapovrstjo je ni bilo. Kaj je po tvoje primarni namen EME, izbira predstavnika na Evroviziji ali promocija domačih izvajalcev?

“Oboje. Mislim, da so zdaj izbrali izvajalko, ki bi lahko ta trenutek naredila veliko za promocijo Slovenije, saj je močna na pretočnih platformah, socialnih omrežjih, … Tako kot so to storili Joker Out, ki so s svojim nastopom najbrž Evropi predstavili tudi obilo drugih slovenskih izvajalcev. Ni pa nujno, da imam prav, saj ne poznam RTV-jevih internih politik, zato težko zares kaj komentiram.”

Težko bi rekli, da Fed Horses ni politični band. Soglašaš?

“Na nek način se hočem popolnoma depolitizirati, a sem po izobrazbi kulturologinja in imam zelo jasno izdelana stališča (smeh). Trudim se, da bi izhajala iz sočutja in razumevanja različnih političnih usmeritev. Sicer pa pravijo, da je zasebno politično, tako, da…”

Tukaj ste se zelo lepo izjasnila s skladbo Argentina. 'Politika nikoli ne bo vredna tvojega imena', poješ v tem komadu.

“Ja. To se mi zdi eden naših najmočnejših verzov.. Namenjena je vsem – ne samo slovenskim – političnim beguncem na tem svetu.”

Si morda razmišljala o prevodu skladbe v angleščino ali celo v španščino?

“Slovenci v Argentini so se zelo pozitivno odzvali na to skladbo in nas celo vabili, da bi nastopili pri njih. Nekateri od njih so pesem tudi prevedli.”

Kako pa gledaš na Argentino danes?

“Stopnja inflacije naj bi se izjemno dvignila, zato se veliko Slovencev vrača iz Argentine, ravno zaradi ekonomskih razlogov. To samo priča o tem, da so migracije del življenja, del zgodovine človeštva, vedno so bile in vedno bodo. Tako to je! Vsak ima pravico do dostojnega življenja.”

Argentina je torej ena izmed skladb, ki jih lahko slišimo na novem albumu M.L.A.D. Kaj se skriva za tem akronimom?

“Akronim ima zelo močno sporočilnost. Žal se ga še ne upam javno razkriti. Je pa povezano s področjem duševnega zdravja. Temu tudi posvečamo to ploščo, saj je to področje v sodobni družbi še kar zapostavljeno, nerazumljeno in celo zaničevano.”

Razumljivo. Obstajajo glasbeniki, ki niti svojih besedil ne razkrivajo.

“Drži, in na nek način, jih razumem. Sama sem tak človek, ki rada vsako stvar na dolgo in široko razloži (smeh). Zato me včasih kdo tudi opomni, da mi ni potrebno vsega razlagati, naj dela živijo po svoje in ostanejo prosta za interpretacijo.”

Naj vprašanje 'što je umjetnik htio da kaže' ostane odprto, torej?

“Tako je!”

Naslednja skladba, ki ste jo izdali, je bila MLAD. Tokrat ne gre za akronim, kajne?

“Res je (smeh). Ima lahkotnejšo vsebino, naslov plošče M.L.A.D. pa je zgodba zase.”

Kako gledaš na mladost danes. Kako se je tvoja najstniškost razlikovala od te danes?

“Mislim, da je to stvar generacije. Jaz sem še milenijka (smeh). Kakšno kulturo ima generacija Z, mi zares ni čisto jasno. Sicer ne delamo glasbe za generacijo Z – o tem pričajo tudi demografike, posluša nas večinoma moja in starejše generacije – si pa ne predstavljam, da bi bila njihovih let. Poglavitna razlika je najbrž ta radikalna digitalizacija, ki je našla svojo pot v vse pore družbe. Težko rečem, če je to dobro ali slabo. Nisem tak tip človeka. To je del razvoja družbe in ima svoje negativne in pozitivne vplive. Ne verjamem v enoznačne interpretacije. Zares si še ne morem predstavljati delovanja generacije Z, kaj šele prihajajoče generacije alfa, neverjetnega razvoja umetne inteligence, metapodatkov in prihodnosti metamodernizma… A vse to nas še čaka, če bomo imeli srečo ves ta siloviti razvoj dočakati.”

Digitalizacija se je dotaknila tudi glasbe. Kako gledaš na pretočne platforme. Gre za diskreditacijo glasbe ali pomoč pri distribuciji?

“Spet bom rekla oboje (smeh). Hkrati je glasba svetovna dostopna in ni več fizično omejena. Ni potrebno več kupovati CD-jev, vinil plošč ali kaset, temveč lahko s par kliki dostopamo do glasbe. Zaskrbljujoč je pa napredek umetne inteligence. Bojim se tega, da si bo lahko nek konzument glasbe s parimi kliki ustvaril glasbo po svojem okusu. Tukaj se pojavlja tudi vprašanje kršenja avtorskih pravic, saj umetna inteligenca črpa iz obstoječega opusa glasbe. Zanima me, kako se bo to pravno reševalo. Morda je to lahko neka novodobna nevarnost. Upam, da kreativci, ki ogromno vlagajo v svoje delo, nekega dne ne bodo povsem pozabljeni.”

Na albumu torej slišimo nekaj lahkotnejših skladb, kot denimo Mlad in Tudi to je življenje …

“… Tudi to je življenje, da skozi čas ljubiš trpljenje (smeh)”

Drži! Zanj ste posneli tudi videospot s fantastičnim Zvonetom Hribarjem. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

“V videospotu smo želeli prikazati zgodbo človeka, ki se sooča z izgubo. O tem govori tudi sam komad. V refrenih pa pride do tistega osvobojajočega trenutka, o katerem sem ti prej govorila. Nekakšna uporniškost, ki pripelje do te osvobotitve, ki jo doživljajo mladi ljudje v puberteti , ko npr. grafitirajo, vandalizirajo okolico … spet sva pri tistem kontrastu, ki sva ga omenjala prejle (smeh). Do sodelovanja z Zvonetom pa smo prišli prek naše producentke in režiserke Alene Milkovič, ki je z njim sodelovala že pri več projektih.”

Tukaj sta še skladbi 0 … s teboj in Dež je za novo leto. Ti dve skladbi govorita o bolečini. Kakšen pristop ste na novem albumu ubrali do bolečine?

“To je zame ena najlepših tem. Ranljivost človeka je nekaj najlepšega kar obstaja. Ko sva pisala Dež je za novo leto, sva se oba z Juretom soočala z neko vrsto izgube. Nekaj časa ga sploh nisem mogla posneti, ker se me je tako dotaknil in me prizadel. Še danes mi je težko, ko ga pojem. Rada bi to bolečino postavila na piedestal, da se je ne bi razumelo kot nekaj slabega, temveč kot nekaj najlepšega kar človek premore. Skozi bolečino se lahko rojevajo izjemno lepe zgodbe. Le skozi njeno prizmo lahko gojimo empatijo in razumemo sočloveka. Ljudem želiva predočiti, kako lepa je lahko bolečina.”

Nedavno tega sta z Juretom gostovala pri Janezu Dovču in Goranu Krmacu.

“Ja, z njima je res krasno sodelovati. Vidi se, da celostno razumeta našo glasbo in širši koncept.”

Pa je morda kdo na slovenski glasbeni sceni, s katerim si še želiš sodelovati?

“Če bi morala izbirati, bi rekla Laibach ali pa Silence. To sta zame dva najbolj krasna projekta in benda pri nas. Morda celo Haiku Garden.”

No, s Haikuji imate tudi nekaj skupnega ...

“Joj, res je. Obojim so neznanci ukradli opremo. Ko so naju z Juretom okradli, so tudi Haiku Garden donirali nekaj sredstev. Najlepša je solidarnost znotraj istega področja delovanja. Opreme takrat sicer nismo dobili nazaj. Na družbenih omrežjih smo objavili, da je ukradena in odziv je bil izjemen. Nisem si mislila, da v Sloveniji obstaja taka solidarnostna podpora glasbenikom. Še danes sem navdušena nad odzivom glasbenikov, poslušalcev in medijev. Priznam, med epidemijo covida sva, kot mnogi glasbeniki, razmišljala, če bi glasbeno pot sploh še nadaljevala. Neko jutro pa naju je presenetilo pismo poslušalca, ki nama je na papirju zaupal občudovanje do Fed Horses, in nama doniral nekaj denarja. Takrat sva si rekla, da morava zgodbo nadaljevati. Če ljudem to toliko pomeni, bova to delala. In delava!”

In prav je tako! Vrniva se k albumu. Produkcijska ekipa ostaja enaka?

“Kar nekaj krasnih glasbenikov je snemalo to ploščo. Nastajala je štiri leta. Sicer je večinski avtor glasbe in besedil Jure Mihevc.”

Je alternativni country preteklost?

“Zdi se mi, da je. Ko sva začela delati v slovenščini, so se elementi countryja začeli izgubljati. Zdi se, kot bi se sam izločil, saj ni več pasal v izraznost, ki sva jo pridobila s slovenskimi besedili. Kar zgodilo se je.”

Pa ne, da se poslavlja tudi sloviti tamburin?

“Tamburin ostaja! (smeh)”

Za konec se dotakniva še koncertov. Pojavili ste se na veliko dobrodelnih in tudi protestniško obarvanih koncertih, sploh pred referendumom, povezanim z RTVS. Ti koncerti so povečini brezplačni. Kako dojemaš brezplačne koncerte?

“Če je koncert z neko humanitarno konotacijo, koncert, na katerem lahko s svojim nastopom pomagamo nekomu ali neki večji skupini ljudi, v tem težave ne vidim. Če je pa to koncert, na katerem organizator izvajalcu honorarja – ki si ga brez dvoma zasluži, saj je glasba delo, ki je ekvivalentno kateremukoli drugemu delu – ne izplača, se mi pa to ne zdi pravično. Najprej mora to zavedanje strogo obstajati med glasbeniki oziroma kreativci. Šele potem, ko mi postavimo meje, se lahko začno te stvari sistemsko urejati. Je pa na nek način žalostno, da se je sploh potrebno boriti za osnovne pravice. Tudi od keramičarja ne zahtevamo, da nam zastonj ureja kopalnico.”

Nekaj takega je nedavno izjavil tudi kantavtor Tomaž Hostnik, kajne?

“Ja! Dobri videi. (smeh) Skozi zelo dober, satirično naravnan video format je nagovoril širšo množico in dregnil prav v srž te problematike. Res me je nasmejal. Toda ima popolnoma prav. Glasba je tudi posel, potrebno je znati poslovati, urejati pogodbe in druge vrste dela, ki pritičejo zraven.”

---