Koprska košarka z drugačnim pogledom

Koprska košarkarska zgodba je vendarle specifična. V zgodovini samostojne Slovenije se je že dotaknila neba in evropskih klubskih nastopov, pa tudi najnižjega tekmovanja na parketih domačih dvoran. Nazadnje, ko je kot KK Primorska kratek čas držala tudi slovenski primat in uspešno igrala v ligi Aba, je po visokih vzletih padla najnižje oziroma prav na dno. Ker pa ima košarka v Kopru še vedno veliko privržencev, je skupini zanesenjakov tudi tokrat uspel nov zalet. Basketball Club Koper danes stoji na zdravih oziroma vzdržnih temeljih.

KOPER > Pogled nazaj je tudi odgovornim za košarko v Sloveniji hitro odprl oči, še posebej, ker propad megalomanskega projekta še ni pomenil tudi zatona priljubljene igre na Koprskem. Pomembnega regijskega središča s številnimi mladimi in šolsko infrastrukturo vse do univerze niti eden najbolj prepoznavnih slovenskih športov ne sme zanemariti. Ob domačih zanesenjakih pod vodstvom Boštjana Hrabarja so za košarko v Kopru skrb pokazali tudi v Ljubljani. S košarkarske zveze (KZS) so v Koper poslali strokovnega sodelavca Dejana Čikića, med trenerji enega najbolj cenjenih za razvoj mladih košarkarjev. S trenerskim delom se je začel ukvarjati že zelo zgodaj, še kot aktivni igralec v Novi Gorici. Pri 42 letih ima tako danes že za dobri dve desetletji trenerskega staža. Novogoričan je v Kopru drugo leto, do službovanja na zvezi in prihoda v Istro je 13 let delal kot trener raznih selekcij v domžalskem Heliosu. S KZS ima za vlogo koordinatorja klubskih mlajših starostnih kategorij in vodje mladinskega pogona v BC Koper štiriletno pogodbo. “Opažam, da se v Kopru zadeva pomika v pravo smer, kar me obvezuje, da bom še vztrajal in prispeval k nadaljnjemu razvoju košarke. Sicer pa je delo v klubu zastavljeno na zdravih osnovah, tako da tudi brez mene ne bi zastalo.”

Po poti Čančarja?

Ob NBA igralcu in reprezentantu Vlatku Čančarju sta na mednarodnem prizorišču trenutno še dva Koprčana iz domače košarkarske šole. 17-letni in 205 cm visoki Vit Hrabar je pri španski Baskonii že pomemben člen razvoje ekipe evroligaša in občasno že sodeluje na treningih prvega moštva, ki ga vodi Duško Ivanović. Leto dni mlajši play Žiga Vehovec je od poletja član akademije italijanskega B ligaša iz Pescare. V Kopru poudarjajo, da bodo tudi v prihodnje veseli vsakega morebitnega prestopa njihovega igralca v druga tekmovalno bolj ambiciozna okolja.

500 košarkarskih vaj od A do Ž

Med trenerji Čikić izstopa tudi z zbirko treh knjig, v katerih je opisal po 500 vaj, s katerimi se srečuje pri treningih. Sprva je menil, da bodo to priročniki za lokalne trenerje, potem pa je z objavo pospešil interes iz združenja košarkarskih trenerjev. Izvirne vaje v knjižni izdaji so ob zanimanju stroke hitro dosegle prevode v angleškem, italijanskem, nemškem, francoskem, španskem in madžarskem jeziku, zdaj 500 košarkarskih vaj od A do Ž prevajajo celo v nekatere azijske jezike. “Tako predstavljen material za trenerje mi je odprl marsikatera vrata, predaval sem tudi po državah, za katere si ne bi mislil, da jih bom sploh kdaj obiskal.” Tudi v knjižni obliki Dejan Čikić poudarja, da se zavzema za postopno delo. “Niso vse vaje za vse, nekatere so za določeno starostno kategorijo v knjigi tudi vizualno omejene in označene. Vse z namenom, da procesa treningov ne bi prehitevali,” razloži avtor in doda: “Ko se spomnim česa novega in preizkusim na parketu, to tudi zabeležim. Če se bo nekega dne nabralo še 500 novih vaj, jih bom z veseljem objavil v novi tiskani izdaji, a tega ne morem obljubiti, ker gre za zelo obsežno delo.”

Klub bo rasel z razvojem mladih

Vsekakor prihod Dejana Čikića v BC Koper ni povezan s ciljem, da bi v Kopru čez noč spet zrasel prvoligaš. Sam se zavzema za organsko rast kluba s sprotnim razvojem mladih igralcev, ki bodo - če bo šel razvoj v pravo smer - nekega dne že postavili tudi člansko ekipo tja, kamor sodi. Današnji BC Koper je pred tremi leti nastal na pogorišču predhodnika Primorske. Približno sto otrok so tedaj zadržali v bazi, predvsem pa so poskrbeli za rast strokovne ekipe. Danes v košarkarskem Kopru zadovoljno omenijo številčni strokovni štab, v katerem je ob koordinatorju Dejanu Čikiću, kondicijskem trenerju (in igralcu članske ekipe) Eneju Miklavčiču še 13 trenerjev, ki redno delajo s košarkarji. Seveda tu ne gre prezreti še prispevka približno dvajsetih prostovoljcev, ki s svojim delom pomembno prispevajo k razvoju kluba. “To me najbolj navdušuje,” pove Čikić. “Prav vrzeli v strokovnem štabu sem se ob prihodu v Koper najbolj bal. Klub je že v drugem letu zrasel na več kot 200 aktivnih članov, vse selekcije tekmujejo. Odkar smo klub postavljali na noge, se nam še pozna vrzel pri selekcijah U-18 in U-20.”

V dvoranah srednje tehniške šole in na OŠ Antona Ukmarja danes vadi skupno 17 tekmovalnih selekcij, glede na starost seveda tudi različno ambicioznih. Do U-14 so namreč selekcije sestavljene enakovredno, da lahko vsi tudi igrajo. Tri selekcije U-10 (trenerji so Walter Vatovec, Alen Sačić, Matija Tepšić) imajo po dva treninga na teden, štiri U-12 (Zoran Lazarevski, Marko in Dejan Pejčić ter Anže Vinazza) vadijo trikrat na teden, štiri selekcije U-14 (Lazarevski, brata Pejčić in Gašper Vodopivec Hrs) trikrat do štirikrat, tri U-16 (Jani Fortuna, Tin Hvalec, Izak Molan) štirikrat, dve U-18 (Kosta Subotić, Jani Fortuna) in ena selekcija U-20 (Andrej Volk) že petkrat tedensko ob dodatni vadbi v fitnesu. Članska ekipa, ki jo vodi Kosta Subotić, igra v tretji SKL. Čikić meni, da je za klubski razvoj zdaj bolje, da članska ekipa igra na tej ravni in ne višje, kjer bi mlajši težje dobili priložnost. Trije so medtem že postali pomembni členi članskega moštva.

Na Koprskem ni šole brez košarke

V klubu so hitro poskrbeli za množičnost, po enajstih koprskih in okoliških osnovnih šolah so zastavili delo v interesnih dejavnostih. Med 250 in 300 otrok tako pri podaljšanem bivanju igra košarko, kar je dobra osnova za prve selekcije. “Vsi imajo možnost vpisati se in trenirati v klubu. V prvi selekciji nas zanimajo vsi, tudi tisti z manj motoričnimi spodobnostmi, ki pa jih je treba znati motivirati, da bodo vztrajali do kasnejših let, ko jih morda 'ujame telo',” Čikić nikogar ne odpisuje vnaprej.

Včasih je veljalo, da košarkarje označuje predvsem visoka rast, a so danes razmišljanja drugačna. “Prav ekstremno visoki fantje so danes bolj redki,” razloži Čilić. “Tudi na najvišji ravni v evroligi imajo klubi samo po enega zelo visokega igralca na ekipo oziroma klasičnega centra. Danes je model sodobnega igralca drugačen kot nekdaj. Tudi dvometraš mora biti okreten, eksploziven, sposoben igrati na različnih igralnih položajih. Meja ni samo višina, težko je že najti karakterne igralce, ki bodo pripravljeni več trenirati in vlagati v osebni razvoj, da bi postali vodje na igrišču. Tak je primer Gorana Dragića.”

Čikić razloži, da mednarodno primerljivi rezultati mlajših reprezentančnih selekcij kažejo, da se z mladimi košarkarji pri nas dobro dela. Fantje in dekleta so na evropski ravni v A diviziji, pomeni, da so redno uvrščeni med 16 najboljših v Evropi. Občasno se uvrščajo tudi na svetovna prvenstva, torej so med šesterico najboljših. “Glede na to, koliko nas je in da smo uspešni tudi v drugih športih, košarka zaseda lepo mesto med kolektivnimi športi. Perspektiva torej je, ob tem pa bi veljalo za promocijo košarke še bolj izkoristiti zgled Luke Dončića.”

Čim več različnih športov do 15. leta

Vodji mladinskega pogona v koprskem klubu smo glede razvoja igralcev namenili več vprašanj. V katero smer gre razvoj, kdaj naj se vadba deli na fizični in taktični del ... “Idealno za otroka je, da se do 15. leta ukvarja s čim več športi. Da se torej ne omeji zgolj na košarko, ker mu košarkarski treningi ne morajo ponuditi vseh veščin, npr. tistih, ki jih lahko ponudijo borilni športi, osnove atletike, gibalne osnove, gimnastika. To je prvo, ker je za košarkarski razvoj že na začetku nujna neka osnovna širina. Taktika? Zavzemam se, da čim pozneje. Po 16. letu naj bi se bolj intenzivno ukvarjali z neko kombinatoriko, taktiko ... čeprav je res, da del tega nastopi že prej. Kdor igra košarko, se pač mora že pri 12., 14. letih znati odkriti, razumeti, kje so na igrišču ostali in z njimi sodelovati ... Naučiti se je treba čim več osnov, ostalo že vse pride do igranja pri članih. Če obrnemo na glavo: kombinatorika in taktika pri U-12 za zmago na neki nedeljski tekmi zanemari vse ostalo, kar bi se morali fantje naučiti do starejših selekcij. Trenerjem razlagam, da je treba tudi potrpeti in vztrajati po zastavljeni poti. To je poslanstvo nas, ki delamo z mladimi in se je tudi meni pri razvoju igralcev že obrestovalo. Zato vem, da je tako prav.”

Vse se nekega dne vendarle konča pri članih in ne nazadnje tudi pri lovu na rezultat. Marsikateri klub se je v prehitri rasti že opekel s predragimi nakupi, ki velikokrat zradirajo tudi dobro delo v mlajših selekcijah. V Kopru se po zadnji slabi izkušnji ne izpostavljajo, tudi po zaslugi razumnih potez predsednika kluba. “Menim, da Boštjan Hrabar 100-odstotno razume, kar sam poudarjam. Ne omenja nobenega prehitevanja in lahko rečem, da klub zato organsko raste. Sicer pa je tako: šele ko vzgojiš mlade igralce, ki so predobri za tretjo ligo, jim pomagaš, da napredujejo v drugo. Prav nobenega smisla ni pripeljati na primer šest igralcev, ki se vozijo iz drugih krajev ali iz tujine, samo zato, da bi klub tekmoval na višji ravni. In spet smo pri prehitevanju. Ko pri napredovanju postaviš trenerja, ki je pod stresom zaradi rezultata, potem v taki ekipi mladi še manj igrajo. Predsednik Hrabar je predan klubu, v razmišljanjih se ujemava, zato tudi v Kopru delam z veseljem. Če se pojavi neka ideja, nama z Janijem Fortuno, ki je z novim klubom praktično zraven 24 ur na dan, vedno namigne: po povejta vidva, gremo v to ali ne. Tak pristop v skladu z zgoraj povedanim na daljši rok vodi k napredku. V naših klubih pa večinoma pogrešam, da ni nekega stalnega zaupanja v stroko.”

---