Apokalipsa zdaj, ne jutri
Slovenska vojska je sposobna braniti suverenost in ozemeljsko celovitost države. Tako je ob današnji predstavitvi letnega poročila o pripravljenosti Slovenske vojske v letu 2023 v vojašnici Janka Premrla Vojka v Vipavi ocenila predsednica republike Nataša Pirc Musar, vrhovna poveljnica obrambnih sil. Nihče ne dvomi v učinkovitost Slovenske vojske, ki se, glede na svojo majhnost, lahko pohvali z visoko specializiranimi ter izjemno učinkovitimi enotami, kot sta gorska in mornariška, a razen predsedničinih spodbudnih besed, ki jih je ob načelniku generalštaba Slovenske vojske Robertu Glavašu in ministru za obrambo Marjanu Šarcu izrekla na rdeči perzijski preprogi, obdana z zastrašujočimi vojaškimi vozili ameriškega proizvajalca Oshkosh, pretiranih razlogov za optimizem ni.
Vse od razpada Jugoslavije, ko so se prelile reke krvi, je vojna znova postala povsem realna možnost, ki je na žalost povsem sprejemljiva za mnoge, ki si želijo prerazporediti sedanje geopolitične silnice. Ni pa povsem jasno, ali se tega v Sloveniji dovolj jasno zavedamo. Morda je rahli cinizem izraz, ki še najbolje opiše slovenski odnos do novih varnostnih izzivov in tveganj. Po eni strani bi hoteli biti glasni v družini, ki se ji reče Nato, po drugi pa za to nočemo porabiti preveč denarja. Po slovensko, pač. Tako se je, denimo, po nedavnem srečanju z generalnim sekretarjem Nata Jensom Stoltenbergom slovenski premier Robert Golob pohvalil, da smo v minulih treh letih v Sloveniji zvišali naložbe v vojaško opremo za 70 odstotkov. “To kaže našo popolno pripravljenost na izpolnitev zavez,” je poudaril premier. A v luči tega, da so slovenska vlaganja že desetletje med najnižjimi v Natu, v lanskem letu so znašala približno 1,3 odstotka BDP, je trditev nemara nekoliko smešna. To je nekako tako, kot če bi imel en tank, kupiš pa še dva in se pohvališ, da si naložbe v oborožene sile povečal za 200 odstotkov.
Vse od razpada Jugoslavije, ko so se prelile reke krvi, je vojna postala povsem realna možnost, ki je na žalost povsem sprejemljiva za mnoge, ki si želijo prerazporediti sedanje geopolitične silnice.
Pravega javnega diskurza, dialoga na ravni politike o tem, kaj je treba storiti, da bi se učinkovito spoprijeli z novimi varnostmi izzivi, pravzaprav že ni od leta 2003, ko je Slovenija na referendumu potrjevala vstop v zvezo Nato. Medtem ko tudi v zahodnih državah, kot so Nemčija, Norveška in Francija, svoje državljane s priporočili in nasveti pripravljajo na najbolj črne scenarije - sobotni dogodki v Moskvi vnovič potrjujejo to, da se ta scenarij lahko odvije tudi tedaj, ko ga najmanj pričakujemo - naši odločevalci bodisi tiščijo glavo v pesek kot nekdanji britanski ministrski predsednik Chamberlain bodisi pozivajo k oboroževanju s kuhinjskimi noži, lopatami ali drugimi vrtnimi pripomočki.