20 jurjev dolga na Slovenca. Halo!?!
Državni dolg čez 40 milijard evrov ni nič kritičnega. Tako pravijo politiki in njihovi birokrati. Če se z njimi ekonomisti ne strinjajo, nič hudega. Evropska statistika jim pritrjuje. Dolg Slovenije je med nižjimi v 27 članski evropski družini. Torej o “drobižu”, o 1,3 milijarde evrov visoki zadolžitvi stebrov države oziroma 212 občin, sploh nima smisla izgubljati besed. Ali res?
Dolg je dolg. Z (ne)umnim gospodarjenjem pomaga, rešuje nemogoče in razvija, lahko pa zavira in spravlja na kolena. Je blagor ali zlo. V času vojn za sosednjimi vrati in pretenj podnebja na domačih tleh, je že prav napisati, da je država malomarno zadolžila vsakega Slovenca za 20 tisoč oziroma vsakega davkoplačevalca za 40 tisoč evrov.
Le kaj lahko naredi mikro občina s 360 prebivalci, dobrim milijonom evrov proračuna in 80 odstotnimi izdatki za zakonske obveznosti? Nič ali pa najame kredit in ječi.
Ta (pre)zadolžena država kontrolira zadolževanje svojih občin z dobrimi 600 povprečnimi evri kredita na občana. Kredita, ki je lahko razvojna spodbuda ali najhujša migrena, če ne kar razpad organizma. Sistema, ki je nemogoč. Lokalna samouprava, ki se začenja pri občinah s 360 vaščani in končuje pri 270 tisoč meščanih, ni resna.
Le kaj lahko naredi mikro občina z, dobrim milijonom evrov proračuna in 80 odstotnimi zakonskimi obveznostmi? Nič ali pa najame kredit in ječi. Tako kot ječi večina mikro, prezadolženih občin. In kaj lahko naredi država? Reformira občine in utrdi svoje stebre. Seveda ne bo nič reformirala, saj lokalne samouprave niti na spisku želja ni bilo. Pač pa lahko država spoštuje zakon, ki omogoča oblikovanje in financiranje občin s posebnim statusom.
Ker se niti to ne bo zgodilo, moramo izpostaviti občine, ki letijo proti nebu brez kreditov. Res da zaradi ugodnih prometnih in geografskih leg, morda podedovanega premoženja, a tudi z vsako doto je potrebno umno gospodariti. Redke občine res znajo. Tudi primorski občini Ankaran in Ajdovščina sta med njimi, pa Trzin, Domžale... Radi bi dopisali skromno zadolženo občino Cerkno, a je žal primer nazadovanja zaradi strahu pred krediti.
Ravnovesje umnega in neumnega je tanko in v občinah zahteva ogromno sivih celic. V državi gre bolj lahkotno. Ker se grožnje gospodarstva in bank o vsesplošnem razsulu po malenkostnem pribitku davka še enkrat več niso uresničile in ima Slovenija še vedno eno najvišjih gospodarskih rasti v evropski družini, bo tudi opravičil za visok dolg še obilo. Občine pa si bodo morale pomagati same. Ker države ne zanimajo in mnoge zaradi svojih številnih oteževalnih posebnosti nazadujejo jim ostanejo le krediti. In negotovost!