Oda poletju
Poletje. Že sama beseda človeka napolni s toplino. Pravzaprav nekoliko preveč topline. Za nekatere je to najlepši čas v letu. Čas dopustov, sprostitve, brezskrbnih večerov, morja, sladoleda in fotografij sončnih zahodov, pod katere ljudje pišejo #hvaležen. A poletju pogosto delamo krivico. Godrnjamo čez vročino, promet, komarje in turistične kolone, namesto da bi se mu preprosto zahvalili. In prav je, da to krivico danes popravimo.
Hvala ti, poletje.
Hvala za te prijetne temperature. Komu pa ni lepo stopiti iz hiše in končno doumeti, kako je moralo biti na Japonskem leta 1945. To so tisti neprecenljivi občutki, ko kaplja potu omahne na razbeljen beton in tako ljubko zacvrči, kakor da bi tudi sama obupala nad življenjem. Sonce pa medtem s tako očetovsko nežnostjo žge po tilniku, da človek za hip podvomi, ali je zvezda ali zgolj osebna zamera vesolja. Saj res, kdo si sploh želi telesne temperature pod štirideset stopinj?
Hvala tudi za opojne poletne vonjave. Kaj je Chanel No. 5 proti tisti božanski mešanici sončne kreme s kokosom, repelenta proti komarjem, prežganega asfalta, vroče plastike in človeškega znoja, ki že tretji dan zaman išče stik z milom? To je parfum civilizacije. Vonj, ki ga človek najlepše občuti v trgovini, ko gospod pred tabo zmagoslavno dvigne roki, da bi segel po artiklu na najvišji polici. Človek bi ga ustekleničil.
Hvala, poletje, ker nas učiš potrpežljivosti. Če si med letom ne vzamemo časa zase, nam ga velikodušno podariš na avtocesti proti morju. Dve uri od Ljubljane do Kopra? Kakšna žalitev. Tri so minimum, štiri so že meditacija. Med neskončnim opazovanjem morja razbeljene pločevine pred sabo in obcestnih Štrancarjevih plakatov (ki absolutno ne favorizirajo nobene politične opcije) človek znova odkrije samega sebe. Ali pa vsaj svojo latentno najstniško ljubezen do Avril Lavigne kot tudi njenega zadnjega albuma Love Sux.
Hvala tudi za male stvari. Šele poleti se človek nauči poslušati. Poslušati nežno brenčanje komarja, ki ti ob pol štirih zjutraj leti okoli ušesa z natančnostjo vojaškega drona. Ko prižgeš luč, izgine. Ko jo ugasneš, se vrne. Pride in gre. In spet pride. Kot Karl Erjavec, le z več osebnega stika. In ko ga po dvajsetih minutah končno sploščiš na steni, odkriješ, da je bil ves ta čas zgolj izvidnik. Preostala eskadrilja je očitno še na sestanku.
Hvala tudi za modo. Kdaj bi sicer smeli občudovati havajske srajce, ki uspešno združujejo estetiko zaves iz apartmaja v Poreču leta 1987 in barvno paleto operacijskega sistema Windows95? Kdaj bi moški srednjih let brez kančka ironije oblekli lanene hlače, nataknili slamnike in sončna očala za devet evrov ter se sprehajali po promenadi s samozavestjo, kot da snemajo novo sezono Miami Vice? Poletje je čas, ko je okus na dopustu.
Hvala tudi za brezčasne pogovore z izgorelimi delavci v gostinstvu, turizmu in kulturi. Čudovito je gledati človeka, ki ob 13h češkemu turistu streže deseto pivo, hkrati pa se od njega pričakuje, da bo vsakega gosta pozdravil z nasmehom, toplino in iskricami v očeh. Saj je vendar poletje.
Posebna zahvala gre še klimatskim napravam. Edinim gospodinjskim aparatom, o katerih se odrasli ljudje prepirajo bolj goreče kot o politiki. Enemu piha. Drugemu ne piha dovolj. Tretji je prepričan, da klima povzroča angino, revmo, išias, propad Rimskega imperija in padec natalitete. Nato jo vsi skupaj ugasnejo. Ker je "čisto dovolj odprto okno", skozi katero vstopi zrak, ki ima prijetnih 37 stopinj.
In vendar se vsako leto znova najdejo ljudje, ki z zamaknjenim pogledom razlagajo, da je poletje prekratko. Da bi ga morali še malo podaljšati. Da bi bilo lepo, če bi bilo vroče še septembra. Takšnim ljudem iskreno želim vse dobro. Predvsem pa priporočam, da glavo za kakšno minuto pomočijo globoko v Sočo. Tam naj jo držijo toliko časa, da bodo Saturnove obroče uzrli s prostim očesom. Potem pa naj mirne duše še enkrat razmislijo o svojih življenjskih odločitvah.
Ta oda je namenjena predvsem nam. Tistim, ki že nekje sredi januarja začnemo odštevati do jeseni. Tistim, ki v prvi megleni oktobrski sapi zavohamo srečo. Tistim, ki imamo raje dež kot sonce, pulover kot kopalke in tišino kot cvrčanje. In predvsem tistim, ki se vsako leto znova pretvarjamo, da bo mogoče letos drugače.
Pa ni.
Poletje, marš dol s kočije. •
