Politična kultura v vaški betuli
Politika je bila nekoč vsaj toliko spodobna, da je človek po škandalu zardel. Danes je največji dosežek politika, da mu uspe preživeti naslednjih 24 ur brez nove afere. Boris Mijič je ta standard dvignil na skorajda umetniško raven. Vsak teden nova zgodba, nova razlaga, nova bedastoča. Od dolgov in delavcev do izobrazbe, podjetij in novih upnikov. Če bi obstajala olimpijska disciplina v političnem preživetju, bi bil Mijič gotovo kandidat za zlato medaljo.
Največja težava pa ni v Mijiču in njegovih zavajanjih. Pravi problem sedi nekaj metrov stran in vodi seje državnega zbora.
Zoranu Stevanoviću je namreč uspelo nekaj, kar se je zdelo nemogoče. Predsednik parlamenta je funkcijo, ki bi morala predstavljati avtoriteto države, spremenil v križanca med TikTok live-streamom, gostilniško barufo in stand-up predstavo brez smešnih delov. Ko novinarki na nacionalni televiziji pokroviteljsko razlaga, naj se “pomiri” in da bosta “onadva že uredila”, to ni nobena ljudskost, neposrednost ali avtentičnost. Je navaden primitivizem, zapakiran v samozavest človeka, ki misli, da je nevljudnost politična vrlina.
Stevanović na volitvah ni nagovoril ljudi, ki politiko spremljajo že trideset let. Nagovoril je množico, ki je bila doslej od politike odmaknjena. Ljudi, ki so iskali nekaj novega. Namesto tega so dobili lekcijo, da je normalno kričati, žaliti, podcenjevati novinarje, relativizirati afere in ob vsaki neprijetni zgodbi zamenjati temo.
Resni.ca se prodaja kot alternativa, dejansko pa gre pri stranki predvsem za dokaz, da lahko politični marketing proda karkoli. Tudi stranko z imenom Resni.ca, ki ima - kot kaže - z resnico približno toliko skupnega kot veganski čevapčiči z govedino.
Suverenizem? Neodvisnost? Upor proti starim elitam? Lepo vas prosim. Ob prvi resni preizkušnji se je izkazalo, da je bila vsa revolucija dolga natanko do trenutka, ko je bilo treba izbrati med načeli in oblastjo. Izbrali so oblast. Brez posebnega razmisleka in brez posebnega sramu.
Zato je razprava o tem, ali bi moral Mijič odstopiti, skoraj postala nepomembna. Seveda bi moral. Toda v političnem okolju, kjer je odgovornost postala zastarel koncept, je to skoraj naivno vprašanje. Danes šteje samo še, koliko časa lahko zdržiš, preden javnost najde novega junaka tedna.
Slovenska politika je vedno premogla svoj delež posebnežev - Peče, Jelinčič, Trček, ... Toda vsak posebnež ni nujno nevaren. Nevaren postane takrat, ko začne postavljati standarde. In ko seje državnega zbora postanejo podobne pijanemu prepiru s Silvotom iz Sočerge v vaški betuli, ni več vprašanje, kaj je narobe s posebnežem. Vprašanje je, kdo je vaško betulo zamenjal za državni zbor. •