Manj je lahko več. Tudi v Ameriki.
Pravijo, da se za dobrim konjem vedno praši. In 23. svetovno prvenstvo (SP) v nogometu je dvignilo ogromno prahu. Nemara še najmanj, vsaj kar zadeva razplet na igrišču, finalna tekma v New Yorku med starimi prvaki Argentinci in njihovimi nasledniki na prestolu Španci, ki jim je ob podelitvi pokala lep čas delal družbo tudi Donald Trump. Ameriškega predsednika je prvi mož mednarodne nogometne zveze Gianni Infantino nato vendarle prepričal, da slavje na zmagovalnem odru pripada le šampionskim igralcem in strokovnemu štabu.
O navezi, ki je v dobršni meri krojila SP, bi se dalo na dolgo in široko razpravljati. Trump in Infantino sta s svojimi potezami in izjavami dodobra razburkala vode na skoraj 40-dnevnem turnirju, ki sta ga poleg Združenih držav Amerike gostili tudi sosednji Mehika in Kanada. O partnerskih razmerjih bi od Trumpove vrnitve na oblast težko govorili, prej o želeni podrejenosti in pravilih igre, ki bi jih rad vsilil ameriški predsednik. Tudi v nogometu, ki je bil to poletje Trumpova priljubljena igračka. In jo je seveda pokvaril.
Hvala bogu, da je konec nogometnega mundiala. Ne le, da smo spremljali najboljše SP doslej, kot je bilo rečeno v primerih prejšnjih gostiteljev Rusije in Katarja. Infantino je šel še en (velik) korak dlje v presežnikih, s katerimi sicer odgovorni postrežejo, ko se spusti zastor na najodmevnejše športne prireditve. Da gre za največji dogodek v zgodovini človeštva, je trditev, ki ne pušča veliko manevrskega prostora domišljiji. Ali pač. Po v vseh pogledih rekordnem mundialu predsednik Fife snuje nove podvige in predvsem širitve.
Dejstvo je, da se bo o ameriškem SP še lep čas razpravljalo. Pustil je precej kosti za glodanje. Po drugi strani pa smo se že navadili, da Trump odpira nove fronte. Težko je reči, kam ga bo zaneslo danes, kaj šele napovedovati (bližnjo) prihodnost. Naposled je tudi na SP odnesel precej (ne)zaslužene pozornosti oziroma prostora v tem zapisu. Osrednje vprašanje bi moralo biti, ali je nogomet kaj boljši po ameriškem mundialu, ki je prinesel številne (tehnološke) novosti. Tudi pri sodniških posredovanjih. Na srečo je Slavko Vinčić v finalu ohranil dovolj žlahtne konzervativnosti.
Manj je lahko tudi več. To dokazujejo tudi novi svetovni prvaki, ki so prejeli vsega en gol na osmih tekmah, pri čemer je bil napad najboljša obramba. V ospredju so bili miselnost, koncept in kolektiv, ki naposled izpostavljajo posameznike, kar so potrdili prejemniki priznanj. Na zadnjem mundialskem plesu Lionela Messija, Cristiana Ronalda in Luke Modrića so bili izbrani sami Španci. Zasluženo.
