Primorska za sodobno rabo

Primorska je raznorodna dežela med Alpami in Jadranom. Z lepo naravo, marljivimi ljudmi in na križišču pomembnih srednjeevropskih prometnic je videti, da ima veliko razvojnih potencialov. Prav tako pa je videti, da ti niso niti dovolj niti dobro izkoriščeni.

Za kleno, stabilno samozavest in v prihodnost uprt pogled ne zadošča enkrat letno pritegniti Pinkotom pri Vstajenju Primorske. Tudi jamranje, da je kriva Ljubljana, ni čisto na mestu, konec koncev so tam gori na najvidnejših funkcijah tudi “naši” ljudje. Pahor bo na najvišjih državnih položajih dočakal penzijo, zdaj je premier Golob, parlament sta ob Pahorju vodila tudi Školč in Podobnik, takšnih in drugačnih ministrov je bilo in je še iz primorskih krajev kar nekaj.

Politika “zunaj okvirjev” bi lahko v hipu dala pospešek Primorski vsaj na simbolni ravni. Recimo, da premier Golob enkrat na mesec uraduje v Novi Gorici in Kopru in da, za začetek, urad za Slovence v zamejstvu in po svetu preselijo nekam na Goriško.

Kakor koli obračamo, se Slovenija vse bolj centralizira, tega procesa pa nikomur ni uspelo zajeziti, kaj šele začeti zaresno decentralizacijo z ustanavljanjem pokrajin za skladnejši razvoj vključno z ohranjanjem poselitve tako imenovanih demografsko ogroženih območij. Čeprav razdalje v Sloveniji niso velike, pa je razvoj prometne infrastrukture zastal, kar močno vpliva na mobilnost.

Danes se pomemben del najbolj produktivnega dela populacije vozi v službo v Ljubljano, kar pomeni da stotine, celo tisoče visoko kvalificiranih ljudi z vseh koncev države dve ali tri ure, pa tudi več, vsakodnevno preživi v avtomobilu. Ne le, da izgubljajo čas in je zmanjšan njihov učinek. Obremenjujejo ceste in okolje, da o osebni in družinski sreči zaradi stotin tako rekoč v prazno izpuhtelih ur niti ne govorimo.

Skratka: neustrezna ljubljano-centrična politika, brez nadgradnje avtocestnega križa in druge prometne infrastrukture, kar med drugim kaže na pomanjkljivo vsedržavno razvojno strategijo, je povzročila stihijski razvoj, prepuščen ambicioznosti ali otopelosti lokalnih struktur in pretirano koncentracijo vsega v Ljubljani.

Ugovor, da bi kooperativne spodbude morale prihajati tudi od spodaj, je na mestu. Občinam nihče ne brani povezovanja v prostoru, nasprotno v istrskem in goriškem somestju bi ga pričakovali veliko, veliko več. Tako vsebinskega kot formalnega, pa ne le za neke sicer nujne uradniško-nadzorstvene funkcije, kot je skupno redarstvo, temveč tudi za oblikovanje skupnih razvojnih pogledov o prostoru, gospodarskih dejavnostih, prometu in še čem. Čez prst je videti tako, da delujejo tiste regionalne rešitve, ki so bile zastavljene v nekih drugih časih. Vodooskrba, denimo.

V dobrih treh desetletjih slovenske samostojnosti je Primorska veliko pridobila, o tem ni dvoma. V obmejnem prostoru je bilo treba kompenzirati učinke niza dejavnosti iz prejšnje države in postaviti ekonomijo na zdrave temelje. Nekatere stvari so se izšle, druge so se izpele. Smeri razvoja, kot so bile začrtane pred vstopom Slovenije v EU, niso v enaki meri dosegle ciljev. Pomanjkanje samorefleksije in kritičnosti, očitna odsotnost ustrezne analitike, direktorski egotripi in še kaj so preglasili tisto, kar je bilo dobro in kar danes na marsikaterem koncu pogrešajo. Gre za odločnost, tudi neke sorte poslovni pogum, znanje in osredotočenost na cilje. Vse to, obenem gnano z odločevalsko močjo in suverenostjo, ki jo da tudi povezanost, je danes veliko manj prisotno ali pa vsaj manj vidno, kot je bilo v času primorskih titanov. Vzpostavljanje novih centrov poslovne odličnosti, kot je denimo ajdovski grozd, pa kljub mednarodni referenčnosti (še) nima naboja za širše primorsko povezovanje.

Primorska je slovensko Sredozemlje, tudi njen alpski del dosežejo tople sape z morja. To je velika dodana vrednost srednje Evrope, ki ima najbližji dostop do morja ob severnem Jadranu, v Kopru pa sodobno in dovolj učinkovito pristanišče, čigar dostopnost bo z dokončanjem železnice veliko boljša.

Potenciali za pridelavo hrane so na Primorskem veliko premalo izkoriščeni. Lahko bi bila vrt za širšo regijo, tudi sadovnjak, kot je bilo včasih, ko so izvažali tako češpe kot breskve in še kaj. Zdaj to sadje prihaja natopljeno s pesticidi iz Poljske in Srbije, pri nas pa se, bolj kot kaj drugega, obračamo stran … Kmete bi morali opolnomočiti na številne načine, s poenostavljenimi postopki, investicijami, tehnologijo, znanjem, dostopom na tržišče in vsem potrebnim, da bodo pridelovali hrano in bo naša regija prehransko suverena. Sedanja statistika je slaba, vključno z naraščajočim zaraščanjem zemljišč celo v vinorodnih krajih.

V pomembni meri je z naravnimi danostmi povezan tudi turizem, v katerem so veliki igralci prav tako opešali. Hit ni, kar je bil nekoč, Portorožu je zbledel ves sijaj, nišni ponudniki pa kljub prodornosti ne morejo prevzeti funkcije velikih. Ključi glavnih vrat so spet v Ljubljani, ki ne ve, kaj s Savo, kaj s Kaninom, kaj s Sočo in kaj z morjem. Obmorski turizem duši še vse bolj zategnjena prometna zanka, ki pa je nihče ne rešuje, kaj šele reši.

Postindustrijska Primorska je postala akademska regija, a tudi tu je hudič v podrobnostih. Glavni igralci so šli narazen še pred ustanovitvijo Univerze na Primorskem, razhajali so se tudi kasneje. Na nekaterih področjih imamo menda visoko mednarodno primerljivost, a atomizirana akademska scena regiji ne daje nekega prepoznavnega takta ...

Politika “zunaj okvirjev” bi lahko v hipu dala pospešek Primorski vsaj na simbolni ravni. Recimo, da premier Golob enkrat na mesec uraduje v Novi Gorici in Kopru in da - za začetek - urad za Slovence v zamejstvu in po svetu preselijo nekam na Goriško. Konec koncev se skoraj vsi z ministrom Arčonom na čelu zdaj vozijo v službo v Ljubljano. Pa da vsaj začnejo graditi ceste, ker so vse ostale oblike mobilnosti zgodba za bolj poseljene kraje. In da skličejo konferenco Primorska 2030, da dobimo kakšno skupno usmeritev. In odprejo kak kiosk, da bodo Primorske novice lažje prišle do bralcev.

Sicer pa: saj ni tako slabo, le da smo zdravi. Srečno, Primorska!

---

---