Slovenski film v enih in istih svetovih

Barbie ali Oppenheimer? To je vprašanje, ki si ga je v minulih tednih zastavil marsikateri Zemljan. V današnjem času, ko se zdi, da so ameriški filmi preplavili naša platna in obvladujejo pozornost gledalcev, bi se nemara lahko vprašali tudi, kje je prostor za slovenski film v svetu, ki ga zaznamuje globalizacija? Izziv, ki ga prinaša poplava ameriških produkcij, nas postavlja pred pomembno vprašanje - ali ima sploh smisel delati slovenske filme? Slovenski film je svojo pot začrtal že v časih, ko ni bilo enostavno izstopati iz množice globalnih produkcij. Prvi koraki slovenskega filma so nosili pečat iskanja lastne identitete in kulture v senci velesil. Kot izvorno nasprotje hitrim akcijam in eksplozijam, ki jih ponujajo ameriški filmi, so slovenski filmi iskali notranje resonančne zgodbe, ki se dotikajo naših vrednot in naših skupnosti.

Seveda je tukaj neizogibna trilogija Jožeta Galeta o Kekcu. Te pustolovščine, odete v slovensko idilo in narodno zavest, so postale stalnica našega filmskega sveta. Kekec je postal več kot le planinski deček. Postal je simbol naše povezanosti z naravo in dediščino, ki nas obdaja.

In prav filmi o Kekcu so sprožili trend, o katerem lahko še danes polemiziramo. Medtem ko so se tuji filmi dotikali različnih žanrov in tematik, je na naših tleh prevladoval žanr mladinskega filma. Očitno je, da naši filmski ustvarjalci dosegajo največje uspehe prav v tem žanru. Tukaj je v Benetkah nagrajeni Kekec, v Cannesu nagrajena Dolina miru, pa Ne joči, Peter, Poletje v školjki, Sreča na vrvici, Ko zorijo jagode, Dvojne počitnice in oba dela taborniškega Gremo mi po svoje, katerim kakovosti ne moremo oporekati.

Mladinske zgodbe so našle svoj odmev tako v domačem kot tudi mednarodnem okolju, nas pa postavile v vlogo producenta uspešnih in prepoznavnih del. Mladi ustvarjalci se s svojo kreativnostjo in domišljijo spogledujejo z družbenimi temami, osebnimi izzivi in vrednotami, ki definirajo našo identiteto. Za primer vzemimo film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Po odhodu iz kinodvoran se je marsikateri starejši obiskovalec pritoževal nad navidez pretiranim preklinjanjem in uživanjem kokaina, češ, tega v današnji družbi ni toliko, kot ga film prikazuje. Oh, ko bi le vedeli ...

Vendar se kakovostnim mladinskim filmom navkljub slovenski film sooča s ključno oviro, ki preprečuje razcvet naše kinematografije. To je neusmiljena finančna podhranjenost. V primerjavi z velikimi filmskimi industrijami nimamo enakega proračuna, kar nas postavlja v položaj, kjer lahko na leto posnamemo le nekaj filmov. Ta omejitev preprečuje eksperimentiranje in tveganje ter nas pripelje do večinoma podobnih oziroma sorodnih si zgodb, ujetih v okvir klasične filmske naracije. Umetnost, kakršna koli že, bi morala biti prostor za napake in učenje iz njih. Finančna stiska pa včasih ne dopušča niti najmanjših odmikov od preizkušenih vzorcev.

Izziv financiranja pa še zdaleč ni edini, s katerim se sooča slovenska kinematografija. Ključno vlogo pri kreiranju kakovostnih in uspešnih filmskih produkcij igra tudi izobraževanje. A tudi tukaj lahko naletimo na številne pomanjkljivosti. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je kljub svoji dolgi zgodovini izobraževanja filmskih ustvarjalcev omejena v svoji ponudbi. Pomanjkanje študija scenaristike na tej ugledni akademiji je le eden izmed primerov, kako je izobraževanje včasih neusklajeno s potrebami sodobne filmske industrije.

Na dodiplomskem študiju igre na isti akademiji se medtem soočajo z izzivi pomanjkanja mest in pristranskih sprejemov. Poudarek na pridobivanju mest prek zvez in ne vedno na temelju talenta in znanja, ne prispeva k razvoju kakovostnih igralcev, ki bi znali nositi filmske like na pristen in prepričljiv način. Pomanjkljiva osredotočenost na igro pred kamero na študiju igre pusti pečat tudi na kakovosti filmske igre v Sloveniji. Naša kinematografija se sooča s pomanjkanjem izkušenih igralcev, ki bi znali s svojim nastopom ganiti gledalce. Brez pravega poudarka na filmski igri se izgublja priložnost za bogat izraz, ki ga prinaša kinematografska umetnost.

Kljub izzivom, ki jih prinašata finančna omejenost in pomanjkljivo izobraževanje, ostaja filmska umetnost ključna sestavina naše kulturne identitete. Skozi filmske zgodbe lahko izražamo naše vrednote, spodbujamo dialog in poglobimo razumevanje med ljudmi. Potrebno je nenehno prizadevanje za izboljšave - tako v finančni podpori kot tudi v izobraževanju. Samo s kakovostnim izobraževanjem, spodbujanjem mladih talentov in osredotočanjem na ključne filmske elemente, kot je igra pred kamero, lahko ustvarimo kinematografijo, ki bo zaznamovala naš čas.

Ustvarjanje slovenskih filmov je pomembno ne le za umetniški izraz, temveč tudi za ohranjanje naše kulturne dediščine. V svetu, kjer prevladuje globalizacija, je naša edinstvena perspektiva neprecenljiva. Skozi film se lahko poglobimo v naše zgodbe, poudarimo pomen naše kulture in odkrijemo tisto, kar nas dela izjemne. Zato vztrajajmo in se potopimo v svet slovenskega filma, saj ima vsaka naša zgodba svoj smisel in pomen v mozaiku svetovne kinematografije. Ja, tudi Kajmak in marmelada.

---

---